Tara II. Rojstvo zaupanja

Rojstvo zaupanja 

Preživela sem čisto nepričakovan izziv, nabit z intenzivnimi čustvi in bolečino … ter v zameno dobila nepopisno ljubezen. Zame vredna in nenadomestljiva zamenjava.  In zdaj to razumem. Ker brez enega ni drugega. Če hočeš zares čutiti, ne moreš izbrati samo ene strani, ampak moreš iti čez oboje. Čez bolečino in vse do ljubezni.

Nosečnost je potekala povsem normalno, bila sem zdrava, počutila sem izjemno dobro (za nosečnico) in ponosno sledila rasti mojega trebuščka.  Malo dete je raslo, čutila sem ga, se z njim povezovala in prepuščala lepoti vedenja, da ustvarjam novo bitje. Za razliko od prve nosečnosti, kjer sem komaj čakala na vsak pregled in UZ, da ga spet vidim …sem ugotavljala, da mi sploh niso več toliko pomenili, oziroma, da so me dejansko že počasi motili (še posebej,če so po nepotrebnem trajali predolgo)… ker se mi enostavno ni zdelo prav, da nekoga tako podrobno opazujemo, ko ga še »ne bi smeli«. Če je zdrav, potem je to to. Pustimo mu mir, ki mu pripada.

Tudi s strahom pred porodom sem se ukvarjala in verjela, da je že »predelan«. To  temo sem vendarle že tolikokrat prežvečila, da mora biti dovolj, sem si mislila. In ta poteza se je izkazala za slabo, saj sem  z njo(nehote in brez zavedanja) zavila v napačno smer. Do zadnjega sem verjela, da je strah za mano… pa sploh ni bil. Z bližanjem PDP-ja,  so se začeli kar iz nekje vračati tudi spomini na prvi porod. Spomnila sem se vseh lajševalcev bolečin, vzdihov in neznosnih preležanih ur, ki so se do tega trenutka očitno kar nekje »izgubili«  v mojem spominu. Postajala sem živčna in malce nemirna.

Končno je prišel teden pred uradno razglasitvijo, da je otrok donošen in srečno v 37.tednu nosečnosti, ko so mi na pregledu izmerili  povišan krvni tlak. »Ne me hecat, pa saj to ni mogoče, da bom ponovila situcijo iz prve nosečnosti«, sem si mislila … in s tem zapadla v nov krog anksioznosti, strahu pred strahom, pred ponovitvijo prve izkušnje … skratka, naenkrat sem zagledala temo pred očmi. Bila sem čisto iz sebe, nisem mogla verjeti, kako globko sem se razočarala. Pustila sem se na cedilu in spoznala, da nisem zadosti opravila s tem nadležnim strahom. Obupano sem iskala pomoč na vseh koncih – pri doulah, sošolcih terapevtih, prijateljih …in se spraševala, če se še sploh da kaj storiti v tem zadnjem hipu?! … Nakar mi s prijateljico soterapevtko, uspe priti do nečesa oprijemljivega.  Do zaupanja. Oziroma, v mojem primeru, nezaupanja. Nisem  zaupala, da lahko moje telo »samo« vodi porod. Da ga je sposobno začeti, nadaljevati in zaključiti … in da morem samo sodelovati, pa bo dovolj. Zame bi to pomenilo, da moram spustiti kontrolo nad začetkom popadkov, nad njihovim napredovanjem in močjo… in enostavno zaupati v to, da sem sposobna prenesti to, kar ima moje telo v planu zame. Biti odvisna od volje svojega telesa, ki ne bi poslušal le mojih želja in misli, temveč tudi mojega otroka in fizično stanje telesa.  In ker nikoli ne moreta vladati naenkrat dva, bi  to pomenilo, da mora moj »močan« um, ki mi tolikokrat omogoča občutke (verjetno tudi lažne) varnosti, tokrat stopiti iz prestola.  In ker me je ločilo le še dva tedna do PDP-ja, mi ni ostalo veliko izbir. Šla sem na vse ali nič in se prepustila. Zaupala sem si, vsak dan znova. Kadarkoli me je spreletel strah, sem si ponovila, da zmorem premagat ta izziv in da zaupam svojemu telesu .

Popadki so se začeli ponoči,dan prej PDP-jem, ob treh zjutraj. Po treh popadkih na 15minut sem vedela, da gre zares, čeprav niti nisem vedela na podlagi česa bi lahko to potrdila ali zavrgla. Bila sem tako vzhičena in presrečna, da sem se kar hodila malo gledat v kopalničino ogledalo in se sama sebi nasmihala:) Dragoceno mi je bilo izkoristiti mir, ki jo je noč ponujala, ko so še vsi okoli mene spali. Legla nazaj k partnerju. Spati, seveda, nisem mogla, saj je bila misel na to, da prihaja moj dojenček, premočna. Tako sem ga polna ponosa, poguma in veselja zbudila: »Lubi, popadke imam. Na 15min. Prihaja«. Ni me razumel, zato se je v spanju obračal in nekaj momljal… »Poklicati moreva tvojo mamo… jo boš ti ali jaz?«  Še vedno nič… »Boš ti klical mamo ali jaz,no, popadke imam, halo?«. »Čaki, kaj? Popadki… aja, prihaja?! Ja pa, zakaj nisi prej povedala?!« sem dobila v zameno (haha). On kliče, jaz grem pod tuš. Popadki se začnejo vrstiti na 5 min, čeprav niti nisem verjela, da je to možno … postajali so močni, toliko da sem jih že lepo predihavala na žogi. Bila sem izjemno ponosna, da mi gre tole predihovanje tako dobro, res se mi je zdelo fino … celo tako fino, da sem se kar malo važila z vsemi globokimi vdihi na žogi. Pišem sms prijateljici, da se porod začenja in da se lahko odpravi na pot, proti porodnišnici. V tistem pa se spomnim, da zapuščam prvorojenca. Odšla bom sredi noči in se vrnila šele po nekaj dnevih z njegovim bratcem. Postalo mi je težko, občutila sem težo v prsnih in globoko žalost, da mu ne morem razložiti kaj se bo zgodilo … šla sem ga poljubiti v spanju in potihem zajokala. Naenkrat sem se zaslišala, da mu govorim oprosti, čeprav sploh nisem slutila, da bodo te besede prišle.

V avtu so se popadki upočasnili na 15min in čeprav sem vedela, da se to navadno zgodi… sem se prestrašila, da ne gre za lažen alarm. Misel na to me je totalno zamorila. Ne more biti lažen alarm, ne sme biti. Preveč sem že pripravljena, da rodim. Ampak, čeprav so bili redkejši popadki, njihova jakost ni padala. Zato sva peljala naprej v smeri Jesenic  in pomigala na glasbo (če sm natančna, na Get lucky:)). Ob prihodu (okoli pol sedmih zjutraj),  sem naletela na gručo sestr, babic in zdr.osebja na jutranji kavici, ki sem jim ponosno in prav prisrčno sporočila, da sem prišla rodit! Čutila sem, kako se še vedno veselim porodnega procesa pred seboj in to me je navdajalo z razigranostjo, poskočnostjo in energijo. Naredili smo CTG, ki je bil tudi edini v celem času do poroda  in do takrat je že tudi prispela moja najboljša prijateljica, ki je bila moja personalizirana doula, hehe. Med merjenjem popadkov ni bilo kaj dosti videti, kar je pri meni odprlo novo okno čustev. Borila sem se s tem, da se morem »izkazati«, da bom, če se pokaže, da smo leteli tja na prvo žogo po nepotrebnem, izpadla zares smešna … še posebej glede na to, da sem drugorodka in vse. Sramovala sem se »neuspešnih« rezultatov, saj sem imela  občutek, da me osebje ne bo jemalo resno, če se moj porod ne bo dogajal in odvijal v nekem doglednem času. In takoj sem videla, da je že spet na delu ta moj um, ki želi imeti kontrolo nad dogajanjem. Žal mu s svojo anksioznostjo nisem mogla ustreči, kvečjemu  obratno, s tem bi lahko samo še bolj ustavljala popadke. In ko je vse kazalo, da v naslednjih nekaj urah ne bom rodila, sem bila kar živčna. Ne zaradi sebe, ampak zaradi drugih. Zaradi osebja, ki se bo moralo cel dan ukvarjati z mano, ki tako počasi napredujem.  Pritisk je postajal vse večji, zato sem ga izpostavila. »Ful mi je težko, ker čutim, da bi morala do zdaj imeti že močnejše popadke… saj bomo cel dan tukaj.« Skušali so me potolažiti, da je ravno v tem bistvo, da me ne pritiskajo … ampak name te besede niso delovale tako uspešno kot bi želela. Malo pa vendarle. Sledil je pregled (katerega sem si želela in izbrala), ki je bil tako nežen in neboleč, da še danes ne morem verjeti …in ugotovili smo, da sem odprta že celih 5cm. 5cm?! Potočila sem nekaj solzic sreče in pokala od ponosa… točno tako sem si namreč želela, da izgleda, ko bom prišla v porodnišnico! To mi je spet vlilo upanja, da mi gre »dobro« . Mogoče pa sem enostavna ena izmed tistih »netrpečih« porodnic, sem se tolažila. Očitno se tam doli vseeno dosti dogaja.  Moje počutje se je katapultiralo nazaj v odlično, saj sem spet izpolnjevala svoje hude pogoje pefektnosti, da napredujem kot bi si lahko le vsaka želela … (in za intermezzo, to je ena izmed mojih plati, ki mi izjemno otežujejo življenje na tem svetu, saj enostavno ne moreš biti vedno najboljši, ker so včasih, pač ,drugi boljši… in ker včasih ni vse odvisno le od tebe, kot npr. pri porodu, ko je tukaj še malo detece. Ampak, ko so sile na delu, ti vse te racionalne razlage in razumevanja nič kaj dosti ne pomagajo … zato pa počutje tako močno niha.)

Po pregledu so mi razložili, da grem lahko naokoli po bolnici, na zajtrk, kavico… ven na sprehod… In se vrnem vsako dobro urco, razen če mi prej odteče voda. Vau, kaj? Kar »spustili« me boste? Sploh nisem vedela, kako naj to sprejmem – seveda sem bila vesela, ampak, nekako nisem mogla sprejeti, da ne potrebujem njihovega strogega nadzorovanja ves čas. To mi je bilo novo. In všečno. Saj se res počutim super, zakaj bi se tukaj po nepotrebnem kuhala?  Nasmejani smo odšli in kdorkoli bi me videl, ne bi verjel, da bom še tisti dan rodila in da sem že v tako globokem porodnem procesu. Tako smo se prebijali iz ure v uro in spoznavali, kako drugače izgleda naraven porod. Popadke sem predihavala stoje, naslonjena ob steno… bili so izjemno znosni, najbolje bi jih opisala kot neprijetne. Med čakanjem nanje, torej nekje 7-10minut, pa smo se pogovarjali, družili, smejali … kar je bilo zame nekaj novega. Spomini na prvi porod in vse ure čakanja, da me popadki »dovolj odprejo« so bili prav mučni, saj v njih ni bilo nič lahkotnega, vse je bilo napeto in polno bolečin. Tukaj pa kot da ne gre zares, tako sem doživljala to neverjetno razliko. Moje telo je narekovalo popadke in me pripravljalo na kasnejše, bolj boleče. Vse te ure so bile zame tako dragocene predvsem zato, ker sem začutila moč porodnega procesa in povezovanja ljudi v tem času. Druženje in nudenje podpore, vsaj pri meni, ni potekalo v strašni tišini, kar je pomenilo, da smo si pripovedovali zgodbe, prigode, spomine …  in s tem ustvarjali prav poseben, brezčasen prostor, kamor si lahko prinesel vse asociacije in misli. Vsake toliko me je potem zalil val utrujenosti, ko sem si zaželela počitka. Legla sem medtem, ko sta partner in prijateljica »bdela« nad mano. Vsake toliko me je prišlo preveriti  tudi osebje, poslušali so dojenčkov utrip in povprašali po počutju… ampak kaj kmalu zatem tudi odšli. »Kar sproščeno gospa, dobro vam gre… ste pa res nasmejani, super!«. Žal se je ob vsakemu namigu, da prihaha nekdo »od njih«, tj. porodnišničnega osebja, moje počutje spremenilo iz belega v črno. V sebi sem začutila nov val občutkov neuspeha, da zdaj  že zares zavlačujem s tem porodom,saj je že kosilo mimo, jaz pa še zmeraj tukaj…noseča… in s popadki, ki so bili vmes že tudi na 20min! Te misli so me nato pripeljale na skrb, da se že tudi partner in prijateljica dolgočasita, da najverjetneje tudi ona dva  že malo razmišljata o tem, da bi šla… in mi ne upata povedati, da se vse skupaj že res malo vleče.  Zato še sreča, da sem vedela, kako pomembno je, da z njima podelim te strahove in predpostavke… sicer me nikoli ne bi uspela potolažiti in prepričati, da je to produkt mojih patologij, ko moram vedno skrbeti za počutje drugih. Nehala sem se s tem mučiti in dovolila sem si, da je to dan najin, da so prav vsi tukaj za naju in da lahko traja moj porod kolikor časa pač bo. Kakšno olajšanje. Res mi je dobro delo slišati, da mi ni treba skrbeti za čas. Ker četudi bi hotela imeti kontrolo, je nisem mogla prevzeti . Moje telo je usmerjalo dva in čakalo na pravi trenutek, ko bova zares usklajena in pripravljena. Pomislila sem, kako bi v kakšni drugi porodnišnici že zdavnaj popustila umetnim popadkom in predrtju plodovne vode, če bi bila brez svojih najdražjih bi mi samo nekajkrat morali omeniti in namigniti, da porod ne napreduje dovolj hitro…  vendar zdaj vem, da bi jih vprašala, dovolj hitro za koga?  In zdaj razumem, kako ženske, ki se obremenjujejo z enakimi težavami, mislijo, da prevzamejo kontrolo nad časovnim okvirjem poroda s tem, ko privolijo v predrtje plodovnih ovojev ali umetne popadke.  Ampak, drage moje, s tem v resnici predajate vso moč in kontrolo manjšim strokovnjakom kot je vaše telo, to je osebju.

Okoli petih popoldne smo ugotovili, da se popadki »zbujajo« in da bo verjetno zdaj šlo zares. In tako je bilo. Ob šestih je začelo boleti. Prvič me je popadek zlomil, da sem začela jokati. Prehidovanje in miganje ni bilo več tako učinkovito, enostavno sem bila že tako daleč, da je vse pošteno bolelo. Prijateljica me je masirala in pritiskala v križu, dajala mrzle obhladke … in čeprav mi je bila v veliko pomoč, je vsakemu popadku  uspelo vsaditi vame malo večje strahospoštovanje do naslednjega. Bili so pogosti in neizprosni, zategovali so me brez vsake milosti in čutila sem, kako se odpiram. Čutila sem tudi to, kako se moje detece zelo trudi,da bi mi prišlo naproti. In čudila sem se moči in bolečini tega sodelovanja dveh teles.

Naenkrat sem zaprla oči in pred seboj zagledala mili obrazek svojega starejšega sina. Zajokala sem in zaklicala njegovo ime. In vsi so me narobe interpretirali … celo meni ni bilo nič jasno, od kod se mi je zdaj vzela njegova podoba (in šele mesec dni po porodu razumela, kaj se je takrat zgodilo).

Nato je prišla babica in me je vprašala, če bi želela vedeti, kako napredujem…  ker že od jutra nismo ničesar preverjali, sem privolila pregledu. »Itak ne bolijo, tukaj so bolj nežni, zakaj pa ne?«, sem si rekla. In takrat sem pojedla svoj zarečen kruh. Pregled je bil katastrofalen, boleč in pustil je občutke kot da me je nekdo ravnokar posilil. Držala je prste v meni in čakala popadek. Mene je vse pošteno bolelo že brez dodatnega drezanja, zato je njeno migljanje zadevo samo še toliko poslabšalo. Cvilila sem, jokala in se nemočno zvijala na postelji. En popadek je minil, še vedno ima prste v meni. Pride drug popadek, še vedno miglja s prsti in govori » Ja, vem, da ti je tole neprijetno, sej bom kmalu konec«.Sredi soočanja s hudimi bolečinami mi prijateljica, ki je obupano iskala način, kako pomagati, reče: »Tara, je dovolj? Reči DOVOLJ!« »JAAAAAAAAAA, DOVOLJ, STOP, STOP,STOP, VEEEEN!!!« sem zajokala. In res je nehala. Ampak ne povsem. Z mano je podelila še eno modrost: »Manjka ti samo še en rob materničnega vratu, morda pol centimetra. Veš, Tara, to sem naredila, ker nisi iz stekla in ne vidim koliko si odprta… a ne bi bilo fino, da bi bili stekleni? Potem bi tudi vedeli, koliko mleka imaš v joških.« Hm. Halo?! Kaj se je ravnokar zgodilo, sem jo prav slišala?! Bila sem zmedena in kar je povedala se mi je zdelo neumno. Užalila me je. Žal se s tem nisem imela kaj dosti časa ukvarjati, ker je prišel že naslednji popadek. Vedela pa sem, da se bojim vrnitve te babice. In v tistem hipu sem začutila, kako lahko osebje vpliva na negativen razvoj poroda. Ne vem ali je povezano s tem incidentom, ampak zatem nisem več vstajala med popadki, čeprav je bila moja želja ostati aktivna do konca … enostavno sem se tako bala, da bi me popadek ujel »nepripravljeno«,da bi me še enkrat tako bolelo, da je strah nadvladal. Vzdušje je bilo tako intenzivno, da se na lajševalce bolečin niti spomnila nisem … in če bi mi jih ponudili, še danes ne vem, kaj bi v tistem trenutku rekla.  Jokala sem ob vsakem namigu, da že prihaja naslednji popadek, zaradi česar se mi je tako zamašil nos, da nisem mogla več dobro zadihati. Postala sem panična. Vmes pa že čutila, da želim pritiskati. »Joj, kaj?«. Bila sem zmedena. »Je to že to, ne morem zadihati, kaj je to?! Pokličite porodničarko, nočem več tiste babice, prosim naj ne pride več«, sem jim govorila. V tistem izgubljenem trenutku, pa so me nazaj k tlom in realnosti potegnile roke mojega partnerja, ki me je nežno, vendar odločno soočil s tem, da se moram pomiriti. Ljubkoval me je naprej in me v tišini stiskal za roke. Bil je moja opora, moj steber in zaupnik, kateremu sem se obračala v hudih bolečinah. Vedela sem, da mi ne more odvzeti tega kar doživljam, pa si vendarle nikakor ne morem zamisliti, da ga ne bi bilo ob meni. Ne bi zmogla izziva brez njega.

Vir: Google slike,  http://thisguysthoughts.files.wordpress.com/2011/02/goodsoillogo1.gif

Začel se je iztis. Doživljala sem takšne dimenzije bolečin, da bi lahko govorili o transu. Trajalo je dlje kot prvič in razlika v doživljanju je bila več kot očitna. V prvo mi je bolečino rahljalo protibolečinsko sredtsvo direkt v žilo, tokrat pa samo tresenje levega stegna in partnerjeva opora. »Daj v glas, daj v glas potisk«, so me spodbujali… in iz mene so rjoveli živalski glasovi, ki si jih nikoli nebi pripisala. »Tara, laske vidim, laske ima!« me je bodrila prijateljica in začnem se vzhičeno smejati. Glavica je zunaj, telo še ne. Kričim. Bolečina je nepopisna. V življenju še nisem občutila takšne bolečine. In občutek imam, da bom dobesedno znorela. Porodničarka se skloni k meni in mi z izjemno odločnim, ampak občutnim in pomirjenim glasom reče: »Tara, zdaj moraš to bolečino sprejeti. Ustavi se. Nehaj potiskati, ni popadka in ne smeš  potiskati. Raztrgala se boš, če boš pritiskala. Ne kriči, pomiri se, ustavi se in počakaj na popadek«. Slišala sem jo. Moram se skupaj spraviti in zdržati do konca. Vesela sem, da je ob meni, ker me pomirja in ji  zaupam že odkar jo poznam. Vpraša me, če se ga želim dotakniti? Rečem ja. Začutim glavico in se začnem trest, čeprav me je situacija pomirila. Skušam zadihati čim bolj mirno in zaupati, da bo kmalu konec. Ampak še vedno ni popadka, halooo, to traja že celo večnost?! Končno pride in gremo, akcija do konca. Boli še 2x in je že skoraj zunaj. Porodničarka mi ponudi, da si ga dam sama na trebuh … in čeprav se trudim, se ga kar malo bojim zagrabiti, tako drobcen in sluzast je še, da bi mi lahko padel. Z malo pomoči je malček že na mojih prsih. Ura je 19.58 in ne boli več. Bolečin je konec. Tukaj je, na meni. Čutim ga, kako se zvija. Planem v jok, objemam ga in zasuvam s poljubi. Začutim najglobljo živalsko povezavo in moji instinki naenkrat oživijo. Imam svojega mladička. In prerodila sem se tudi sama. Gledam ga, božam in stiskam in iz mene veje ljubezen. Srečna sem in ljubim te. Pogledam partnerja, ki naju objema, se smeje in joka z nama. Ljubim vaju.

Šele po 10 minutah sledi popadek za posteljico, ki se je medtem časom že sama odluščila in mi skoraj ni treba potisniti. Takrat očka prereže popkovino in sledijo tri najlepše ure, ko se jaz in malo dete stiskava, oči pa nama stoji ob strani. Nestrpno si ga želim podojiti, ga poljubljati in občudvati. Moje dete je tukaj … moje detece je tukaj ob meni. Pomirjal me je pogled nanj in iz mene so še vedno veli topli vali ljubezni. Šele po treh urah ga vzamejo, stehtajo in oblečejo… in izvem, da niti ni bil tako majhen kot sem mislila. 3710g in 54cm. My pride and glory. Bravo jaz,borila sem se do konca in zmagala… in nastala je nova zaveza, novo zaupanje in upanje.

Tara

Tarina zgodba je objavljena tudi na njenem blogu Čustvena priprava na porod. Taro lahko spremljate tudi na FB strani Čustvena priprava na porod.